2 dni, pr. 480 km, 20h vožnje na avtobusu
Pravijo, da je ta pot posebno doživetje - in prav imajo.
Potem, ko sva v Lehu kombinirala razne variante poti do Manalija, 2-dnevne, 3-dnevne, z jezeri in brez, z vključenim spanjem, večerjo in zajtrkom, in brez, sva se odločila, da bo 2 dni vožnje čisto dovolj.
Za malo več info - morda komu pride prav: načinov, kako boš prišel iz Leha do Manalija je več:
a)minibus, ki štarta ob enih ponoči in naj bi prišel v Leh okoli 8h zvečer, stane 2000 rupij;
b)lokalni bus, štart okoli 4h zjutraj kn prideš naslednji dan okoli poldneva, cena okoli 1000 rupij + prenočevanje v eni izmed vasi/šotorov, do kamor pač prideš ta dan;
c) let
d) privat taxi
e) dvodnevna vožnja, prenočevanje v šotorih v Keylongu, start ob 5h zjutraj, vključena večerja in zajtrk ter postanki za fotografiranje na najzanimivejših odsekih poti, cena 2500rupij (okoli 30e) po osebi;
Midva sva se odločila za zadnjo možnost - najbolj komot (na busu naj bi bili sedeži ki se spustijo nazaj ;-) ), postanki za slike (kar pomeni tudi za wc - indijski busi nimajo wcja) in pa nisva si želela nobenih novih presenečenj glede cene prenočišč ob poti.
Vstajanje ob 3:30, vsak pol litra čaja in gremo do avtobusa. Ni bil ravno Volvo, vendar sva imela na Tata busu, katerega podvozje je v osnovi namenjeno kamionom za prevažanje krompirja, vsaj najboljše sedeže z razgledom (št. 3 in 4, tik za kabino :-)). Kajti pot je res zelo razgledna, pokrajina pa odpaljeno čudovita.
Tanglang La - najvišja točka na poti 5328m nmv.
480 km poti se res ne sliši veliko, a le četrtina je normalne ceste; ostalo je gradbišče, kolovoz, traktorska vleka ali težko brezpotje. In naša Tata res ni vlivala zaupanja, ko je na prvem (sicer drugem najvišjem motoriziranem prelazu na svetu) začela puščati neka zračna cev. Le-te pa pri teh vozilih med drugim pomenijo povezave do zavor, ki so na eni najbolj goratih poti vsekakor bolj pomembne kakor hupa, čeprav se Indijci najbrž ne bi strinjali. No, po pol ure improviziranega popravila v stilu MacGyver-ja, smo se le odpeljali naprej, pred prvim ostrim ovinkom pa je voznik le preizkusil, če zavore delujejo dobro...
Vmes smo se večkrat ustavili, ponovno v padalskih šotorih.
To je novejša izmed dveh poti po kopnem, ki vodijo v Leh. Včasih je bila edina pot preko Kašmirja, ki pa je s svojo politično nestabilnostjo povzročil gradnjo nove ceste iz Manalija. Ker je to pomembna povezava med Pakistanom in Kitajsko, cesto "redno" vzdržuje indijska vojska - po svojih merilih seveda. Odprta je le približno štiri mesece na leto (med poletjem, ko sneg skopni); povprečna višina je 4000m nmv, najvišja točka doseže 5328m. Gradnja ceste se je začela pred pr. 15 leti, še vedno traja, in zdi se, kot da bo trajala večno. Pot je namreč speljana po za ceste precej neprijazni pokrajini, kjer so zemeljski plazovi stalnica, pogoste so poledice, razmere se spreminjajo iz ure v uro, večino leta so prelazi skriti pod debelo snežno odejo. V bistvu je Leh po kopnem dostopen le od pozne pomladi do zgodnje jeseni, potem se prelazi zaprejo, podobno kot Vršič.
Povprečna hitrost : 30 km/h.
In tako se je po prvih nekaj urah lepega asfalta začela veselica. Neskončni višinski metri so se izgubljali v serpentinah, kjer je zelo redko bilo prostora za dva avtomobila. Seveda se avtobus in kamion nikoli nista mogla normalno srečati, in če izogibališča ni bilo blizu, si pač upal, da si na NOTRANJI strani ceste. In seveda smo po Murphy-ju bili pri večini srečanj na ZUNANJI strani ceste. In to ne lepe asfaltne ceste, pač pa kolovoza, gradbišča ali hudournika, po katerem je veselo tekel ledeniški potoček. V glavnem, nikoli ne veš, koliko bankine dejansko zdržijo in koliko cm do roba še lahko zapelje 10t avtobus. Dejstvo pa je, da podorov, ki so se zajedali tudi več kot meter v cesto, ni manjkalo. In dejstvo je tudi to, da sva nekaj 100m nižje v prepadih videla relativno sveže ostanke kamionov.
Ko se po centimetrih premikaš mimo sosednjega vozila in ne veš, v katero stran se bo avtobus bolj nagnil; ali je tistega pol milimetra profila, ki ga je še ostalo na kolesih, dovolj in ko se sekunde razvlečejo v ure, se ti po celem telesu veselo pretaka adrenalin...
Pa smo prvi dan vsi preživeli in po večerni debati hitro zaspali v svojih šotorih na vrtu hotela.
Prenočišče v šotorih v Keylongu.
Drugi dan si sicer že navajen vsega hudega, vendar so nas vsi strašili pred zadnjim prelazom, ki naj bi bil še posebej nevaren. A očitno so številni delavci ob cesti dobro opravljali svoje delo, saj so večino zelo nevarnih odsekov uspeli narediti manj nevarne. Na enem izredno izpostavljenem delu so se celo potrudili pred nami razbiti skale in jih umakniti, da smo lahko nadaljevali. Tako smo zadnji prelaz dosegli in zvozili brez večjih težav.
Tukaj se je vreme drastično spremenilo, saj smo dosegli zadnjo gorsko pregrado, ki zadržuje monsunske oblake. Presenetili pa so nas tudi številni indijski turisti, ki so na prelaz prišli prvič v življenju gledat sneg, oz. njegove ostanke. Prav hecno je bilo videti Indijce, napravljene v zimske kombinezone pri 15 stopinjah, še s kakim krznenim plaščem na sebi in smučkami na ramenih ;) Množica turistov je prav tako poskrbela, da spust s prelaza ni minil prehitro; ponovno smo imeli številna tesna srečanja na neprimernih mestih...
Da smo lahko peljali naprej, so pred nami morali razbiti kup kamenja, ki je padlo na cesto.
Pot začuda zmorejo tudi normalni avti, čeprav na prvi pogled zgleda, da si brez Land Cruiserja pečen...
Plašč, zimski kombinezon (nižje jih sposojajo za pr. 0,6e), smučke na ramo in gremo pogledat sneg.
Na cesti so naredili pravi zastoj...
In tako sva drugi dan ob 15h le prispela v Manali; utrujena, a živa in polna novih vtisov.
p.s.
Peter je le priznal, da ga je bilo približno pol ure resnično strah....
